Žolčnik je majhen telesni organ, ki pa lahko povzroča velike zdravstvene težave. Poleg žolčnih kamnov, ki so najpogostejša žolčna bolezen, se ljudje najpogosteje srečujemo še z vnetjem žolčnika, polipi, redkeje pa tudi z rakom žolčnika. Oboleli žolčne bolezni običajno opisujejo kot bolečine pod desnim rebrnim lokom, ki nastopijo v napadih, pogosteje po uživanju težke, mastne hrane. Pri tem gre običajno za žolčne kamne, ki jih zdravnik potrdi ali ovrže z nebolečo preiskavo – ultrazvokom trebuha. Običajno klinični pregled bolnika, ki trpi za žolčnimi kamni, ne pokaže kakšnih posebnosti, pogosto so povsem normalni tudi laboratorijski izvidi. Ultrazvok trebuha je tako najbolj zanesljiva metoda za ugotavljanje žolčnih bolezni. Bolnik mora priti na pregled na tešče. Pri pregledu zdravnik pregleda žolčnik s posebno ultrazvočno sondo. Pri napadih žolča gre običajno za zaporo izhoda iz žolčnika z žolčnim kamnom ali pa za spremljajoče vnetje žolčnika.
Žolčne bolezni
1. Žolčni kamni
Gre za eno izmed najpogostejših bolezni v sodobnem času. Žolčni kamni so lahko po sestavi holesterolski, pigmentni ali mešani. Najpogostejši so holesterolski. Kamni so lahko veliki od nekaj milimetrov (pesek), pa vse do nekaj centimetrov. Bolezen se kar dvakrat pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških – to velja tako za holesterolske kakor za pigmentne žolčne kamne. Vzrok za to je najverjetneje hormon estrogen, ki povečuje nasičenost žolča s holesterolom, s čimer se povečuje verjetnost za pojav žolčnih kamnov. Dodaten faktor tveganja je nosečnost, ko je gibljivost žolčnika zmanjšana.
Žolčne kamne naj bi imelo kar 10 – 20 % odraslih ljudi.
Med dejavnike tveganja spada še: debelost, starost, dednost ter shujševalne diete brez maščob (žolčnik se prazni predvsem s pomočjo navzočih maščob v prehrani).
Večina ljudi žolčne kamne odkrije povsem naključno, ko opravijo ultrazvok trebuha zaradi drugih težav. V takih primerih žolčni kamni bolniku ne povzročajo težav. Če pa kamni delno ali popolnoma prehajajo v žolčne poti, se pri obolelem pojavi huda bolečina. Za bolečino je značilno, da se pojavlja v napadih, imenuje pa se kolika. Najpogosteje se pojavi pod desnim rebrnim lokom, nato pa se širi še v žličko ali na hrbet. Napadi lahko trajajo med 15 in 30 minut. Spremljajo jih lahko slabost sli bruhanje. Bolečina preneha, če se kamen pomakne nazaj v žolčnik ali pa se sprosti v žolčevod. V kolikor bolečina traja več ur, to lahko pomeni, da gre za vnetje žolčnika ali za katero drugo obolenje v trebuhu, zato je potrebno obiskati zdravnika.
2. Vnetje žolčnika
Najpogosteje nastane zaradi zapore žolčnega voda s kamnom. Zaradi zapore se žolčnik napne, pritisk v steni žolčnika pa povzroči manjši pretok krvi v tem delu in posledično vnetje. Po nekaj dneh se vnetje okuži. Najbolj prepoznaven znak je nepričakovan in nenaden napad hudih bolečin, ki so lokalizirane pod desnim rebrnim lokom. Pogosto oboleli poleg tudi bruhajo in imajo visoko vročino.
Ženske v srednjih letih za vnetjem žolčnika zbolevajo kar dvakrat bolj pogosto kakor moški.
Vnetje žolčnika se vedno zdravi v bolnišnici. Bolnik dobiva sredstva za lajšanje bolečin, antibiotik za zdravljenje vnetja ter infuzijo. Potreben je post. Pogosto se zdravniki odločijo za čim prejšnjo operacijo žolča.
3. Polipi žolčnika
Polipi so izrastki, za katere je značilno, da rastejo v svetlino žolčnika. Običajno jih zdravniki odkrijejo povsem naključno, ob ultrazvočni preiskavi trebuha. Polipi žolčnika navadno ne povzročajo težav ali bolečin, je pa po postavitvi diagnoze potrebno stanje redno kontrolirati z ultrazvočnimi preiskavami. Ko polipi zrastejo preko 10 mm, se žolčnik običajno z operacijo odstrani.
4. Rak žolčnika
Gre za razmeroma redko bolezen. Taka oblika raka se lahko v nekaterih primerih razvije iz polipov žolčnika. Ženske za to boleznijo obolevajo pogosteje kakor moški, vrh obolelosti pa je nekje v starosti 70 let. Rak žolčnika pri obolelem ne povzroča nobenih posebnih težav, dokler se ne razširi preko stene. Ko se to zgodi, se bolnik sreča z mnogimi neznačilnimi znaki bolezni: hujšanje, bolečine v zgornjem delu trebuha, njihova polt postane rumenkasta, ipd. Rak žolčnika je ozdravljiv zgolj, če ga odkrijemo v njegovi najbolj zgodnji obliki.
Kako poteka zdravljenje žolčne bolezni?
Če pri bolniku po naključju odkrijejo žolčne kamne in mu ti sicer ne povzročajo bolečin, se bolezni ne zdravi. Izjema so bolniki, ki imajo velike žolčne kamne več kot 15 let in ljudje, pri katerih se pojavlja t.i. porcelanast žolčnik. Bolniki, ki doživljajo napade zaradi kamnov, se zdravi – najprej s protibolečinskimi sredstvi, pri vnetju pa z antibiotiki. Pogosto je potrebna operativna odstranitev žolčnika, ki se imenuje – holecistektomija. Večina operativnih posegov poteka laparoskopsko, kar pomeni, da kirurg bolnika operira skozi majhna vstopna mesta na trebuhu, nato pa operacija poteka s pomočjo kamere, ki na zaslonu prikazuje stanje v notranjosti trebušne votline. Okrevanje pri takšni operaciji je hitrejše.
V primerih nosečnosti, hujšega vnetja žolčnika, pri hudih zaraslinah po predhodnih operacijah ali zaradi sočasnih obolenj srca ali pljuč je potrebna klasična operacija, ki pomeni daljše okrevanje bolnika.
Ko z operativnim posegom bolniku odstranijo žolčnik, se slednji v prehodnem obdobju pogosto srečuje z drisko, napenjanjem po jedi, ipd. Sčasoma te težave izzvenijo, pogosto pa se zgodi, da bolniki po operaciji ne prenašajo več dobro mastne hrane.
Kdaj je potrebna žolčna dieta?
Žolčna dieta se priporoča pri ljudeh, ki trpijo za boleznimi žolčnika in žolčevodov. Pri napadih zaradi žolčnih kamnov je tako dieta pomembna preventiva, ki takšne napade preprečuje in lajša. Pri samem napadu je najbolj v pomoč, če bolnik uživa le čaj, in sicer po požirkih. To naj počne dokler ne minejo najhujše težave in bolečine. Če težave ne prenehajo, mora obiskati zdravnika.
Pred operacijo žolčnika ali kot preventiva se priporoča, da se bolnik drži žolčne diete. Pri tej dieti je pomembno, da bolnik upošteva seznam prepovedanih živil in jedi. Sem spadajo: mastno meso in ribe, slanina, polnomastno mleko, rumenjak pri jajcu, smetana, vse vrste ocvrtih jedi, jedi z veliko vsebnostjo maščob, peciva in torte, ki vsebujejo veliko jajc in maščob, suho sadje, ostre začimbe, konzervirano meso in zelenjava ter oreščke (lešniki, orehi in mandeljni). Če bolnik striktno upošteva ta navodila in se prepovedanim jedem izogiba, s tem naredi zelo veliko za preprečitev nadaljnjih napadov in za ublažitev same bolezni.
Najpomembneje je, da izločimo jedi, ki vsebujejo jajčni rumenjak (majoneza, jajčne testenin, ipd.). Poleg tega je pomembno, da se bolnik drži čim dlje stran od jedi, ki napenjajo ali dražijo prebavni trakt. Sem spadajo stročnice, gobe, prekajeno meso, zreli siri ipd.
Pri tovrstni dieti pa je potrebno paziti tudi na količine maščob, ki jih s svojo hrano bolnik vnaša v telo. Vnesena količina maščob naj bo tako čim manjša, kar dosežemo tako, da se izogibamo cvrtju, smetani ter praženim jedem.
Poleg prepovedanih jedi je za bolnika pomembno tudi, da pozna jedi in živila, ki so mu dovoljena. Sem sodijo kruh, riž, testenine, ki ne vsebujejo jajc, žitni izdelki in žitarice, pusto meso, zelenjava (tako kuhana, kot surova, sveža ali mlada), med, sladkor, stročnice (v manjših količinah in dobro kuhane ter pretlačene), posneto mleko, sadje in kompoti, marmelada in nekatero pecivo, ki vsebuje malo maščobe (kot na primer piškoti, sadne torte ali pudingi).
Žolčna dieta je precej zahtevna dieta, ki pa bolniku lahko znatno olajša njegovo stanje in preprečuje bolečine oziroma lajša le te v primeru napadov. Žolčne kamne in z njimi povezane bolečine je torej moč uspešno krotiti tudi z žolčno dieto.
Pri žolčni dieti je pomemben tudi sam režim prebave. Tako naj bi človek jedel 4 do 6 obrokov na dan. Pri tem bi moral jesti počasi, hrano pa dobro prežvečiti. Slabo prežvečena hrana namreč dodatno obremenjuje in draži prebavne organe. Poleg tega je priporočljivo, da je pripravljena hrana kuhana ali dušena. Dušeno hrano lahko pripravimo bodisi tako, da jo dušimo v lastnem soku bodisi da jo dušimo v alufoliji. Pomembno je tudi, da pri pripravi jedi v primeru peke, hrano pečemo z minimalno količino dodanega olja. Če poskrbimo za kontroliran vnos olj in maščob pri pripravi same hrane, si s tem prihranimo marsikatero neprijetnost in bolečino.